Dnevnik Ane Frank
Plesna pripoved o vojnah - preteklih in dandanašnjih - skozi najstniške očiPremiera | 3. avgusta 2023 v Gledališču Koper na 3. Mednarodnem otroškem festivalu Pri svetilniku v avgustu |
---|---|
Trajanje | Predstava traja 45 minut in nima odmora. |
Ustvarjalci
Avtorica priredbe in režiserka | Renata Vidič |
---|---|
Avtor glasbe | Mirko Vuksanović |
Koreograf | Siniša Bukinac |
Lektor | Martin Vrtačnik |
Kostumografinja | Anja Ukovič |
Avtor videoprojekcij | Amar Ferizović |
Oblikovalka maske | Sara Longar |
Oblikovalec svetlobe | Jaka Varmuž |
Igralska zasedba
Ana Frank | Tina Gunzek, Tjaša Bucik |
---|---|
Otto Frank, Albert Dussel | Siniša Bukinac / Angelo Menolascina / |
Peter van Daan | Vito Colangelo |
Edith Frank, Margot Frank | Patricija Crnkovič |
Gospa van Daan, Miep | Noemi Bak / Dana Petretič / |
Gospod van Daan | Luka Ostrež |
Dnevniški zapiski Anne Frank, ki jih je komaj trinajstletna začela pisati v skrivališču na podstrešju poslovne stavbe v Amsterdamu, kamor se je njena družina skupaj s prijateljsko družino Van Daanovih skrila pred nacisti, so danes klasično branje za mlade in odrasle pa tudi navdih za gledališke, filmske, glasbene in plesne ustvarjalce, ki nas z Annino življenjsko zgodbo – ta se je zanjo in za večino članov njene družine končala v koncentracijskem taborišču – vedno znova opominjajo na grozote druge svetovne vojne in vojn sploh.
Dnevnik Anne Frank se je s svojo neposrednostjo dotaknil tudi koreografa in plesalca Siniše Bukinca, ki bo življenje v skrivališču, predvsem pa Annino osebno doživljanje sveta, prvo zaljubljenost in upiranje samoumevni avtoriteti odraslih prelil v plesne korake, obenem pa nas znova spomnil na nesmiselnost vojn – preteklih in dandanašnjih.
Iz kritik
Premiera Dnevnika Ane Frank ni bila verbalno naravnana, čeprav je glas zajel tudi natančne in učinkovite govorjene prebliske oziroma odlomke iz dnevnika židovske deklice, ki je svojo mladost živela vklenjena v zaprte prostore amsterdamskega stanovanja in potem doživela tragični konec v nacističnem taborišču; glavna fabulativna srž je bila v plesno-gibalni pripovedi in izvrstni glasbi Mirka Vuksanovića, ki je za to priložnost napisal sodobno baletno teksturo in jo opremil z močnimi kontrastnimi čermi od ekspresionistične maestoznosti do intimne izpovednosti.
Zgodbe trinajstletne Ane Frank ni potrebno obnavljati, ker so njeni dnevniški zapiski že del planetarne zavesti vseh, ki ne sprejemajo logike nasilja, izničenje človekovega dostojanstva in vojne. Ana Frank je žrtev diktatorskega imperialističnega sistema, ki v bistvo rani mladostniško upanje in naivnost, prihodnost, ter izniči vsakršno perspektivo, ubija sanje in hrepenenje. Ana Frank je žrtev rasistične nestrpnosti in kot taka simbolno pljuskne tudi v naš čas, poln nestrpnostnih pasti.
V tem smislu gre brati koprsko premiero v režiji in priredbi Renate Vidič ter ob izdatnem deležu koreografa in plesalca Siniše Bukinaca. Vidičeva v postavitvi Ane Frank ne odstopa od svojega videnja, ki zavrača vsakršno nasilje in se usmerja v razbiranje leg in položajev posameznika v sodobni družbi. Za to je neposredno ostra in z jasnim uprizoritvenim konceptom.
Tudi koprska uprizoritev se odvija v hitrem tempu, brez zastojev, v eni sapi, baletni in govorni prizori se zlivajo harmonično, kot da bi bila beseda odmev giba in gib poudarjena beseda. V odrski globini, zadaj na steni, pa še video projekcije (Amar Ferizović) z znaki nacistične votle pompoznosti na eni strani, na drugi pa trpeče podobe, skice trpečih, ki v nekaterih segmentih spominjajo celo na Mušičeve dachauske risbe.
Glas je Ani Frank dajala Tina Gunzek s prepričljivo interpretacijo, ki se je sinhrono zrcalila v nekakšni New Dance (naj mi poznavalci baleta ne zamerijo …) plesalk in plesalcev Tjaše Bucik, Siniše Bukinaca, Vita Colangela, Patricije Crnkovič, Noemi Bak in Luke Ostreža.
Bila je to sveža in presunljiva predstava hkrati, polna pomenov, opominov in podukov, kakršne lahko izraža le umetnost.
Četudi je govora o dnevniku, ki ga pozna večina prebivalcev zemeljske oble, se najnovejša produkcija koprskega gledališča zdi kot nekaj še ne videnega. Odrsko soočenje z radikalno samoto in rutino, ki prikriva praznino smisla Hitlerjevih protižidovskih zakonov, gledalcu ponudi edinstven vpogled v življenje Ane Frank in njene družine.
Dnevnik, kot osebni memoar, predstavlja literarno manifestacijo pisca. V zadnjem režijskem delu Renate Vidič lahko na odru vidimo tako Ano Frank kot njeno dnevniško različico. Že ob začetku predstave je pogled na Tino Gunzek in Tjašo Bucik (obe v vlogi Ane Frank), ki ne samo, da sta si na videz popolnoma enaki, temveč se tudi sinhrono premikata po odru, nekoliko hipnotičen. Hibrid dveh uprizoritvenih tehnik, ki ga servirata gledalcem, ne usahne vse do konca predstave. Povsem prepričljivo interpretirane pripovedi Tine Gunzek se vseskozi prepletajo s premišljenimi plesnimi gibi Tjaše Bucik, iz katerih veje osamljenost, zaskrbljenost in negotovost Frankovih.
Za preplet plesa in igre v tej dokumentarno-plesni pripovedi sta bila zadolžena režiserka Renata Vidič in koreograf Siniša Bukinac. Prav slednji je zaslužen, da se v tokratni različici Dnevnika Ane Frank lahko tudi od srca nasmejemo. Gibi, ki jih je izvabil iz plesalcev (Vito Colangelo, Patricija Crnkovič, Noemi Bak in Luka Ostrež), so osnovani na baletu in klasičnih tehnikah, zaznati pa gre močan preplet s sodobnoplesnimi tehnikami, denimo s Horton in Cunningham tehniko. Kombinacija vsega tega na trenutke deluje nekoliko “chaplinovsko” – v najboljšem možnem pomenu besede.
[…]
Zelo pomembno vlogo v predstavi ima nedvomno glasba. Avtorsko delo Mirka Vuksanovića, ki je podkrepilo celotno predstavo, je vključevalo elemente klasične, jazzovske in celo avangardno-industrialne glasbe. »Wow« efekt gre zaznati prav ob prizorih, ki narekujejo strah, zlobo, smrt in razdejanje, ki so ga sejali nacisti – z odra takrat zadoni militantna industrialna glasba, ki ob Varmuževih lučeh in Ferizovićevih projekcijah gledalca za trenutek popelje na koncert retroavantgardnega kolektiva Laibach.