Žabji kralj in Rdeča kapica

Za letošnji koreografski pravljični prispevek v času covid epidemije se je moralo resno prilagoditi vsesplošnim zaščitnim ukrepom, ko je v prostoru lahko bivalo le pet oseb, kar pomeni zreducirati prvotno načrtno število nastopajočih, vmes pa se še testirati, tudi plesni prostor prilagajati zahtevam treh kamer, pravzaprav zmanjšati in temu primerno na novo tudi prilagajati plesne postavitve, saj so vaje potekale na vsej odrski površini. Vseh teh težav, ob prijetni barviti in svetlobni poslikavi ene in druge spletne premiere v živo, nikakor ni bilo opaziti, ko sta predstavi barvito jasno poslikani, kot bi sledili animirani plesni slikanici, za kar je vsekakor zaslužna tudi tehnična ekipa Gledališča Koper, v prvi vrsti njihova scenska ekipa /…/. In je plesna pripoved obeh pravljic uravnoteženo tekla ob avtorski glasbeni spremljavi. Po ogledu si tudi ni bilo težko predstavljati, kako so otroci radovedno sledili in prisluhnili pravljični pripovedi, pestri scenski dinamiki v stilu plesne risanke. Za tako zahtevno tehnično in ustvarjalno usklajenost je treba pohvaliti celotno ekipo, ki je imela le dober mesec za pripravo in možnost postavitve obeh pravljic, dogajalo pa se v mesecu marcu ob danih treh terminih tedenskih vaj, vključno s scenskimi pripravami in končno snemalno postavitvijo.
/…/

Pripoved o Žabjem kralju se začne na gradu, kjer živita kralj in kraljica, ki sta končno, pa čeprav že v letih, dočakala rojstvo svoje hčerke, princeske. Kralj (S. Bukinac) je ljubeči in pravični oče kraljevske drže, ki v svojih premišljenih korakih zna ugoditi svoji hčerki, tudi jo očetovsko poučiti; kar obljubiš, moraš tudi uresničiti. Kraljica (N. Bak) je dobrosrčna mati, ki podpira kraljevo vzgojo in veseli karakter svoje hčerke, na gradu pa živi še uglajeni služabnik prefinjenih in poskočnih plesnih manir (A. Menolascina). Princeska (E. Tancer) je sproščeno, radoživo dekle današnjih dni, ki pa se žal vedno sama poigrava na zeleni livadi, kjer je videti na koncu še veliko mlako. Grad se očitno nahaja daleč od drugih naselij, saj v njegovi bližini ni videti otrok. Ko pa princeska za svoj rojstni dan dobi želeno zlato kroglo ali žogo, spozna tudi tri poskočne žabce (prvi žabec: S. Bukinac, Žabji kralj: J. Batagelj, drugi žabec: A. Menolascina), ki se spoprijateljijo z mlado princesko in ji veselo prinašajo njeno zlato žogo, vsakič ko pade v mlako. In če je kraljeva družina plesno obarvana v dvorni klasiki, princeska pa v razposajeni mladostni liriki, se trojka žabcev predstavi kot atraktivni tercet poskočnih uličnih in modernih form. Medtem ko Žabji kralj s svojim plesnim žarom vse bolj okupira princesko in tudi postaneta igriva prijatelja, ki ob mlaki preigravata vse možne otroške gibke igre, ki se zabavno dopolnjujeta, vse dokler žoga nekega dne ne pade v temne globine mlake. Na svetlo žogo znova prinese Žabji kralj, ki pa tokrat zahteva tudi princeskino obljubo, da bo z njim pila in jedla iz istega kozarca ter krožnika za isto mizo, tudi spala z njim v svoji beli postelji. Obljuba dela dolg, in je prišel tisti usodni dan, ko se je morala še uresničiti Takrat pa princeska pripomore, da se Žabji kralj reši uroka in se pred njo postavi kot pravi pravljični princ. Prijetno pravljično vzdušje se kar realno približuje naši stvarnosti, obkrožajo in krepijo pa ga še glasbeni zvoki skladatelja Patrika Grebla, ob katerih se je plesna pravljica Žabji kralj tudi doživeto snovala.

V znani pravljici Rdeča kapica pa pet omenjenih plesalcev prevzame tudi nove vloge, Rdeča kapica: Noemi Bak, mama, polhek, babica: Eva Tancer, prvi lovec, miška: Siniša Bukinac, drugi lovec, ježek: Jurij Batagelj, volk: Angelo Menolascina. V prvi sceni se mati in hči pogovarjata o bolni babici, tudi pripravljata košarico s hrano, ki jo bo babici ponesla Rdeča kapica, sledijo še materina opozorila o vedenju ob srečanju z neznanci. V drugem dejanju pa se pravljica veselo prevesi v plesno burlesko, kjer zabavata lovca , se srečajo mali gozdni prebivalci in seveda se prikaže volk, ki prestreže Rdečo kapico, tudi se izkaže kot plesni zapeljivec odlične stilne izvedbe, in se mu navdušena deklica odpre ter odkrije, kam je namenjena. V zadnjem dejanju pred babičino hiško in obešenimi belimi zaplatami pa plesna burleska doseže svojo kulminacijo, ko se babica pogumno bori proti volku, tudi neznano izgine, in Rdeča kapica zakritemu volku postavlja tista znana vprašanja: zakaj ima tako velika usta, pa oči, ko živali in lovca priletijo v pomoč ter nastane vsesplošna zmešnjava, na koncu koncev pa le rešijo deklico in njeno babico. Pravljica Rdeča kapica se je snovala in nadgrajevala v sodelovanju s skladateljem Mirkom Vuksanovićem, glasbeno izvedbo pa posneli v izvedbi kitarista Aljoše Vuksanovića, ko pravljica o volku in deklici z rdečo kapico pridobi novo zabavno prispodobo.

Vsem mladim gledalcem, željnim pisane plesne in barvite pravljične scene, pa toplo priporočam ogled obeh pravljic, ki bo gotovo lahko sprostil tudi njihove starše in oživel medsebojne pogovore o predstavljenem pravljičnem svetu mnogih in dobrodošlih nasvetov.